Končno tudi nekaj v obliki prijazne šole, precej znanja in uvod v varno, lepo in razburljivo življenje v gorah.

Alpinistična šola AO Železničar. Program pa tu.

 Temtping….

Sicer sem bolj kot ne proti sterotipom, toda spodnja zadeva je tako komična da ne zmorem, da je ne bi objavil na svojem blogu

Važno je biti lep in ob tem nikakor ne pozabiti na revne države, četudi to sploh nisi vprašan.

Kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je šest policajev (oz. varnostnikov) spravilo na študenta, ki je bi le provokativen. Groza.

Komentar: 6 cops. One college student with a big mouth. Yeah, that’s fair.

Bojte se oblasti in držite jezik za zobmi! 

Na Stol, najvišji vrh Karavank, sem se povzpel v soboto, ob lepem vremenu pot ni bila dolga, zahtevna pa sloh ne. Žal je bilo zgoraj kar nekaj gneče in ko je skupina približno tridesetih zapustila Prešernovo kočo, je bilo res enkratno. Gor sem šel po bolj strmi, Žirovniški poti, dol pa po zložnejši Zabreški poti. Lep izlet, s čudovitim razgledom pred samo kočo!

 razgled z vrha

 proti vrhu

 pogled v dolino na blejsko jezero

 tik pod vrhom

 Prešernova koča z razgledom na Bled in jezero

 na vrhu nismo bili sami, planinska kavka

 možic na poti nazaj

V prvem vikendu avgusta smo se odločili da napademo Alphubel, simpatičen štiritisočak nad vasico Täch v dolini Zermatta. Pot do tja nas je vodila preko prelaza Simplon, potrebovali smo dobrih osem ur. Ker je bil lep vikend in delodajalci niso vedno radodarni s prostimi dnevi, smo krenili iz ljubljane v soboto že ob 4 zjutraj. 

 Alphubel v večeren soncu, nas cilj

Iz Tächa smo se povpeli na Tächalp, planina na 2200, kjer smo pustili naš avto. Prvi dan smo v zgodnjih poplodanskih urah prišli do bivaka pod ledenikom, ki nas je na 3200 gostil do naslednjega dne. Temeprature se niso spustile pod ničlo, zato je bilo bolj kot ne prijetno.

 bivak na 3200

 pogled na Matterhorn ob sončnem zahodu

Naslednji dan sva z Robijem nadaljevala proti ledeniku in Mischabeljoch bivaku na 3851. Alphubel smo napadali z manj obljudene severene strani, ki zahteva tudi nekaj plezanja.

 začetek, kjer sva malo polezala za trening zgoraj

 ledenik proti bivaku (razpoke so bile zjutraj komaj vidne, popoldne pa…)

 razpoka zjutraj, in kljub temu dovolj očitna

 bivak z vršnim grebenom

Na bivakom je postalo težje. Vršni greben, po severo - severozahodn strani z oceno II-III je bil kljub le tristometrski višinski razliki in relativno lahko oceni zaradi kisika ne najbolj preprost.

 na vršnem grebenu

 nad bivakom

 proti vrhu, izgledalo je še malo, pa ni bilo ravno tako.

 končno po pteih urah na vrhu, okoli enih (tomaž, sašo, robi, blaž).

 spust po svoje težaven

 idilična planina Tächalp, kjer smo pustili avto

Do pol petih popoldne smo zaključili podvig in se v nekaj urah spustili za 2000 višinskih metrov. V Ljulbljano smo prispeli okoli enih zjutraj, naslednji dan pa v službo z nekaj podočnjaki. Ljubljana-Alphubel-Ljubljana v 21 urah, krasno hribolazenje z nekaj plezanja.

Polhograjska grmada (898 nmv) se dviga severno od Polhovega Gradca. Včeraj smo šli po poti začenši pri gostilni Pratkar, spustili pa smo se preko Setnice. Lep kratek popoldanski izlet, ki traja manj kot dve uri. Jesen se počasi prebuja in pot bo vsak dan lepša.

ne najbolj uspela panorama…

polhov gradec

kozice

opravila zgodnje jeseni

pot na grmado s pogledom zadaj na Krim

proti vrhu…

pogled pod vrhom proti Polhovem Gradcu

Cerkev sv. Uršule nad Setnico

Danes pa na Storžiču (2132 nmv)! Mestoma je bil na poti sneg, sicer pa smo dostopili po poti Škarjevem robu.

pogled z vrha

storžič

škarjev rob, v ozadnju košuta

grintovec v oblakih

na vrhu Storžiča

Pogled proti Kranju

Triglav

 v gozdu

v gozdu 2 

v gozdu 3

Prejšnjo soboto smo se odpravili na Planjavo, najprej na Kamniško sedlo, 1876 nmv. Slabo vreme, predvsem pa močen veter nas je zadržal kar na sedlu. Še en krasen dan v gorah.

pogled proti dolini

Brana

pod vrhom

Kamnška koča na sedlu in Brana

na sedlu

planjava v oblakih

Brana s sverne strani

Brana izpod Planjave

kaj naredi plaz

mai dire mai.

le kje bi začel. čudna so pota… gospodova?… torej pristal sem v tisti banalni dimenziji, kjer se mislil, da se ne bom nikoli. bral me verjetno ne bo nihče. pametna odločitev. morda bo kdo gledal in samovšečnost kot način bivanja. vedno več želje po zasebnosti (ko tehnologija deluje ravno nasprotno), ta stran je vendar včasih za koga, niti ni nujno za nekoga in tako to gre.

kmalu več. ponavadi.